Gradnja in obnova zgradb

Običajno se v praksi srečujemo s prepričanjem, da je projektiranje rekonstrukcij objekta enostavnejše od projektiranja novogradnje. Predvsem je to mnenje utemeljeno na dejstvu, da imamo pri rekonstrukcijah opravka z objektom, ki že stoji in običajno že precej časa uspešno kljubuje obtežbam, ki jim je izpostavljen. Res je, da je v teh primerih projektant rešen nekaterih faz projektiranja, kot je na primer snovanja arhitekturne zasnove, konstrukcijskega sistema, vendar se v zameno za to srečuje z drugimi problemi, ki pa so precej bolj zahtevni.

Rekonstrukcija v potresu poškodovanih objektov se izvaja na objektih, ki so še primerni za rekonstrukcijo in jih je mogoče z ekonomsko še sprejemljivimi stroški utrditi za prevzem predvidene potresne obtežbe. Za izdelavo projekta je potrebno predhodno ugotoviti stanje nosilnih elementov, sestavo zidovja, stopnjo in obseg poškodb ter njihov vpliv na nosilnost in varnost tako posameznega elementa kot celotnega objekta. V nadaljevanju so opisani posegi za utrditev v potresu poškodovanih zidanih objektov.

Propadanje betonov je poleg subjektivnih napak pri projektiranju, proizvodnji in uporabi betona velikokrat tudi posledica delovanja različnih agresivnih vplivov iz okolja. Projektiranje korozijsko odpornih betonov zato temelji tudi na proučevanju kemijskih procesov, ki delujejo na beton škodljivo. Zelo agresivno na beton delujejo sulfati. Poleg magnezijevega sulfata zelo uničujoče na betone vpiva amonijev sulfat, ki je prisoten v komunalnih odpadnih vodah.

Neizogibno dejstvo je, da je beton od njegove vgradnje dalje izpostavljen propadanju. Propadanje-korozija betona je zelo kompleksen proces, vendar je v praksi odvisen predvsem od vrste oz. kakovosti betona in stopnje njegove izpostavljenosti različnim destruktivnim vplivom okolja. Otrdeli beton je zaradi svoje specifične, bolj ali manj porozne strukture podvržen koroziji cementne matrike, posledično pa s tem nastopi v AB konstrukcijah korozija jeklene armature. Zato se v praksi vedno bolj izpostavlja problematika ustrezne debeline zaščitne krovne betonske plasti in njene kakovosti oz. korozijske odpornosti.

Na svetu se vsako leto tla stresejo, z magnitudo večjo od 6, povprečno 152 krat. Mnogo teh potresov ne prizadene poseljenih območij, kjer bi lahko povzročili materialno škodo in zahtevali človeška življenja. Večina potresov se zgodi na območju dveh potresno najdejavnejših pasov (obtihooceanski in sredozemskohimalajski pas). Slovenija v potresni ogroženosti ni izjema, saj je bilo v zadnjem stoletju vsaj 10 potresov, ki so povzročili gmotno škodo. Kot zadnji in hkrati tudi eden najmočnejših potresov 20. stoletja, z žariščem na ozemlju Slovenije, je bil potres v Posočju (1998).

Ob rekonstrukciji zidane stavbe moramo le-tej z utrditvenimi ukrepi zagotoviti tako ustrezno nosilnost in stabilnost kot tudi protipotresno odpornost. Potrebne in primerne posege določimo z izvedbo preiskav, analizo stanja in izdelavo projektne dokumentacije. V članku so predstavljeni najbolj pogosti utrditveni ukrepi s katerimi zagotovimo zahtevano nosilnost konstrukcije, s poudarkom na strokovni zasnovi in izvedbi. Opisani so tudi nekateri sanacijski posegi, s katerimi izboljšamo bivalno ugodje.

Metodo statičnega utrjevanja/ojačevanja armiranobetonskih (AB) konstrukcij z lepljenjem dodatne jeklene armature na površino konstrukcije so razvili sredi 60. let prejšnjega stoletja in jo prvič predstavili leta 1967 (Fleming, King). Pred tem so nosilnost konstrukcij izboljševali praviloma z povečanjem prečnega prereza ali s naknadnim zunanjim podpiranjem/napenjanjem konstrukcije s kabli. Bolj intenzivno se je metoda v praksi začela uporabljati v 70. letih. Nekdanji ZRMK Ljubljana je metodo zelo zgodaj prenesel tudi na slovenska tla. Že leta 1979 je skupina strokovnjakov (Cafnik, Boštjančič, Hočevar) sprojektirala in izvedla ojačitev prekladne konstrukcije AB mostu preko reke Meže na cesti med Dravogradom in Črno na Koroškem z lepljenjem jeklenih trakov (lamel) z epoksidnim lepilom. Dve leti kasneje so utrdili podobno poddimenzionirani most na isti cesti.

Gradbeni objekti so izdelki tehnologije, katerih življenska doba in čas uporabe sta praviloma bistveno daljša od življenske dobe drugih izdelkov. Gradbeni objekt brez večjih vlaganj, a ob sprotnem vzdrževanju, lahko uporabljamo desetletja, celo stoletja. Nove objekte danes projektiramo za življensko dobo okrog 50 let.

Posočje sta v zadnjih desetih letih prizadela dva močnejša potresa. Prvi je bil leta 1998, drugi pa leta 2004, ravno v času, ko se je obnova po prvem potresu zaključevala. Na srečo noben od omenjenih potresov ni zahteval človeških žrtev, povzročila pa sta veliko gmotno škodo. Po potresu 1998 se je večina prebivalstva čez noč znašla brez varne strehe nad glavo, zato je bila državna pomoč pri obnovi nujna.

V članku predstavimo računalniško podprto projektiranje sanacij cerkvenih objektov. Detajlno nas zanima predvsem primernost komercialnih računalniških programov pri oceni vzrokov za nastanek poškodb na tovrstnih objektih.

Knjižnica Mirana Jarca je nastanjena v kompleksu, ki stoji na zemljišču med Rozmanovo ulico, Jerebovo ulico in Vrhovčevo ulico na robu srednjeveškega Novega mesta, ob nekdanjih “Ljubljanskih” mestnih vratih.

Ob vznožju krnskega pogorja in Bogatina v dolini Tolminke so v Javorci na praznik vseh svetih leta 1916 avstroogrski vojaki 3. gorske brigade dogradili spominsko cerkev po načrtih Remigiusa Geylinga z Dunaja.